jaz pa želim, še predn se prikažem na pikniku, tu javno, v svojem in mislim, da tudi v pershingovem imenu (sej se strinjaš ne?)
, razglasit sledeče.
midva sva se zlo ZLO (!) trudila, da bi nama uspelo preživet skupaj vsaj kakšno urco. da, če že ne bi zmagala na igrci, bi vsaj sodelovala pri natečaju
ampak nama, pri najboljši volji ni uspelo.
ni, pa konc.
sej v bistvu je bil, če gledam tko od daleč, tak rezultat (torej nula) čist pričakovan. pershing je zaseden 110%, jaz 101% in se pač nikakor nisva in nisva mogla uskladiti glede tega kaj bi in kdaj bi in kako bi, da vendarle bi.
sicer sva se srečala na holmerju, predvčerajšnjim, slučajno, tekla celih 11 krogov skupaj
ampak to v bistvu ni to. s čimer bi se postavljala na pikniku. bi moralo bit vsaj mal drugač. tako kot, na primer, to, ko sem mu predlagala, da greva kri puščat na zavod za transfuzijo krvi, pa vam v dokazilo prineseva tista sendviča, ki naj bi ga dobila na koncu. bi ga zmrznila prej, jasno
ampak sem pozabila, da pershing trenira za maraton, da si tazga puščanja krvi ne more privoščit
skratka, še danes me je moj sotekmovalec poklical, če bi vendarle spackala kaj skupaj, evo, pa je ura 16.20 in jaz ždim v pisarni.
da ne govorim o tem, da sem včeraj popolnoma odpovedala pri dobrodelnem teku po ljubljani
ampak sem si včeraj, v enem ihtavem momentu, popoldne, ko ste se večina že zbirali in pripravljali na tek ali pa pakirali vrečke ali pa postavljali barikade, torej, rekla sem si, da si je pač v lajfu treba postavljati prioritete.
tako pač je.
ne znese vse. ne vedno. in ponavadi odpade tisto, kar ni povezano s službo ali s tvojimi bližnjimi.
torej, če se in upam, da se, na pikniku vidimo, tu je moje in pershingovo javno in v naprej objavljeno opravičilo, zakaj sva odpovedala ne celi črti. da ne bo pol...v soboto...ja, ja, ja, vidva kr nakladita.....
talk is cheap - action is the only thing that matters.